Zakaj smo tolikokrat razočarani v odnosih?
Petek, 29 Maj 2015

Odgovor je precej preprost: ker preveč pričakujemo od drugih in - roko na srce - premalo od sebe. Jaz sem tisti(a), ki lahko nekaj spremenim, tega ne more storiti nekdo drug namesto mene. od kod to izvira: iz našega otroštva. Oče in mama nista nič kriva, da ne bo pomote. Dala sta nam tisto, kar sta v tistem času vedela in znala. A vendar, kot otroci smo sprejeli njune nezavedne navade in iz istega razloga določene stvari potlačili v nezavedno. V globinah tega morja zdaj (nekateri bolj, drugi pa malo manj) brskamo in iščemo manjkajoče koščke, dele svoje senčne strani, posebej v obdobjih ko se planeti navidezno gibljejo nazaj (trenutno so to merkur, saturn in pluton). Te dele (komplekse, vzorce obnašanja, ki niso v redu - kar nas pa vedno moti pri drugih) moramo potem, ko jih ozavestimo tudi poskusiti vsaj delno spremeniti.

Zakaj tolikokrat iščemo pozornost od drugega ali pa kupujemo nove in nove stvari, pa še vedno nismo zadovoljni sami s seboj? Gre za pomanjkanje naše kreativnosti. Iz takih ali drugačnih razlogov v mladosti nismo bili kreativni. Ali nam ni bilo dovoljeno (da ne bi vse popackali), ali pa nam starši enostavno tega niso znali pokazati, ker tega tudi sami niso imeli, ker tudi njih ni nihče naučil kako biti kreativen. Ali pa, ker mogoče to v tisti družini, kjer so bili vsi zelo izobraženi, ni bilo prostora za enega od otrok, ki je samo rad rezljal piščali in imel željo, da bi nekoč izdelal mizo. Mogoče je tak otrok že pri prvem poskusu naletel na oviro, pa čeprav je bil to le napačno izrečen stavek s strani bližnjih. Če človek tudi v kasnejših (odraslih) letih ne začne izražati tega svojega nagnjenja, če ne začne uresničevati teh svojih globoko skritih želja, ga to bolj in bolj bremeni, pa se tega lahko sploh ne zaveda. Napetosti se še posebej stopnjujejo, ko planeti na nebu "pritisnejo" na šibko točko, kar se rado zgodi ob mlaju ali polni luni in potem se kaj rada zgodi projekcija kompleksa na partnerja ali nekoga v naši bližini, ki seveda s tem nima nič opraviti. In tudi nima čarobne paličice, ki bi rešila našo težavo. Če je razumna oseba, se bomo z njo lahko pogovorili in problem bo vsaj nekoliko omiljen.

Svoje kreativnosti - kar je tudi eden od pogojev, da bomo tudi bolj zadovoljni sami s seboj, si ne moremo povrniti čez noč. To zahteva globje raziskovanje naše duše. Najprej moramo sploh ugotoviti, kaj je tisto, kar bi nas razveseljevalo, kaj leži zakopano tam globoko v naši duši, kar nas je že od nekdaj vleklo, a smo tolikokrat zamahnili z roko, češ, to ni zame... saj sem že prestara.. ali pa kakšen drug izgovor. Ponavadi, veste, ko pa kljub vsemu hočemo res narediti prvi korak, se nam vedno kaj zakomplicira. To oviro nam na pot postavi naš ego, na nezavedni ravni to prikličemo v naše življenje.

A vendar je pomembno narediti prvi korak, pa še naslednjega in naslednjega... kljub oviram na poti. Uspeh nikoli ne pride čez noč in samo naša volja in samozaupanje nas bo peljalo po poti, ki je le naša. Kajti iz kreativnosti se rojeva naša notranja samozavest, raste kot drevo, ki bo tako močno, da ga tudi viharji ne bodo več mogli upogniti. In takrat - takrat tudi druge začnemo gledati v drugačni luči in s popolnoma drugimi občutki.